V času, ko ponudbo festivalskih dokumentarcev preplavljajo filmi o vojni v Iraku, se Festival dokumentarnega filma (FDF) seveda ni mogel izogniti vroči in aktualni topiki. Mnogi filmi favorizirajo neposrednost, komunikativnost in brutalnost podob z Bližnjega vzhoda, mi kot alternativo ponujamo malce bolj distanciran pogled, filma Razgled z zrna peska, analizo bližnjevzhodne krize skozi oči treh afganistanskih žensk različnih generacij ter Zlahka v vojno: Kako nas predsedniki in učenjaki na smrt obračajo, v katerem avtorja analizirata zgodovino medijskih manipulacij s strani ameriške politične elite in opravičevanje različnih vojaških operacij. Tudi v Afganistanu in Iraku.

FDF letos nasploh ponuja dobršno mero "distanciranega pogleda"; gostimo namreč številne režiserje, katerih filmski kredo oziroma tehnika dokumentiranja sloni na diskretnosti, nevmešavanju, odsotnosti komentarja ali vrednotenja. Princip t. i. muhe na steni je v zadnjih štiridesetih letih izmojstril ameriški velikan dokumentarca Frederick Wiseman, čigar Državna zakonodaja z vso natančnostjo in potrpežljivostjo ujame "nastajanje in vzdrževanje demokracije" v ameriškem senatu v Iowi.

Podoben princip dela kot Wiseman uveljavlja francoski cineast Nicolas Philibert, ki mu letos posvečamo retrospektivo. Oba mojstra ne druži zgolj princip nevsiljive "muhe na steni", temveč interes za institucije, s pomembno razliko, da Wisemana praviloma zanima drobovje sistema in njegova vloga v širšem političnem kontekstu, Philiberta pa ozadje delovanja in človek znotraj institucije/sistema, ki ga brez izjeme izpostavi (Philibert: "Dokumentarci ne potrebujejo didaktične note, lahko imajo čustva in pripovedujejo zgodbe."). Njegovi filmi se odvijajo v pariškem Louvru (Mesto Louvre), toda režiserja ne zanimata toliko muzejski blišč ali razstavljeni artefakti kot proces postavljanja razstav in ljudje, ki to počno; zanima ga priprava na gledališko predstavo v psihiatrični bolnišnici in ne sama predstava (Tiste majhne stvari), detajlno obnavljanje nagačenih živali in ne najavljena razstava (Žival in živali), princip dela v podeželski osnovni šoli, učiteljeva interakcija z učenci in ne učni uspehi ipd.

Veliko bolj neposredno se z izbrano tematiko ukvarjajo filmi iz tematskega skopa Smrt delavca. Lani je FDF predvajal Glawoggerjev istoimenski film (Workingman's Death), letos problemu izkoriščanja delavskega razreda posvečamo tematski izbor šestih filmov, ki časovno in geostrateško pokrivajo zadnjih sto petdeset let delavskega gibanja, od ZDA, preko Južne Amerike in Evrope, do Daljnega vzhoda.

Ne manjkajo niti nekateri velikani sodobne dokumentaristike: Fredericka Wisemana (Državna zakonodaja) mnogi upravičeno razglašajo za največjega živečega ameriškega cineasta; Julien Temple (Joe Strummer...) je esenca glasbenega dokumentarca zadnjih tridesetih let, vedno popularnega podžanra, kamor Grant Gee (Joy Division) šele dobro vstopa; Carmen Castillo (Ulica Santa Fe) je v sedemdesetih letih soustvarjala revolucionarno, antipinochetovsko politično gibanje; Philip Groening je potrpežljivo, skoraj dvajset let, čakal na dovoljenje menihov, da jih dokumentira za svojo monumentalno Veliko tišino; Hartmut Bitomsky, eden spiritualnih vodij nove Berlinske filmske šole, je ustvaril enega najbolj lucidnih filmov zadnjega časa ..., film o prahu, najmanjše materije, iz katere je moč ustvariti filmskega (anti)junaka.

S še posebnim zadovoljstvom pa v Ljubljani ponovno pozdravljam Jamesa Benninga, zvezdnika lanskoletnega LIFF-a (Deset podob neba; 13 jezer), ki se vrača z novo pokrajinsko bravuro RR, verjetno najbolj političnim in družbeno ozaveščenim filmom svojega opusa, ki znova vsebuje fascinantne podobe monumentalne ameriške krajine.